Žalostni verzi
- BOLEČINA
Ko je tista kaplja,
ki počasi po licu povzi,
in ko je tiho bolečina,
ki po tebi hrepeni
tiho opravlja svojo pot.
Tiho pušča sledi pozabe
in milo me prosi,
da pustim starečase,
in ko tiho kane na tla,
in tla njeno grenkobo vsakdanjo,
takrat izgine v pozabo! (sergyca, 0) - Nekaj sem naredila
Si vse uničila
A nakoncu spet ljubezen začutila
Seveda mi je žal
Vem da trpiš
Kako je šele meni
Ker mislem nate ko ješ,živiš spiš
A brez tebe moram živeta
Čeprav se očitno
Da usejana sva si (anonimna, 0) - Moj srček tika tika zatee
Ljubim te in mislim nate
Volim te pouno EDVIN (btk, 0) - Sanjam o tebi…
Sanjam o poljubih..
Sanjam o naju..
O naju..ko sva srečna..
In ko sva skupaj..
Tooda poTeem se zbuudim v resnicnosT
Resnicnost ki me postavi na realna tla
in kjer se zavem,
da so vse samo sanje. (KaaT., 0) - Na gozdnem mahu rdečelaska leži,
če bežno pogledaš, zazdi se, da spi.
A odprte so njene premodre oči
in obraz njen nabran je v gube skrbi.
Ob njej malo dete brezskrbno čeblja,
se zdi, da jo kliče tako: “Mamica…”
in drobne ročice polne cvetlic
steguje do njenih preveč bledih lic.
in spletajo kitke otroške dlani
iz las dolgih, rdečih…Potem se zmrači.
Ko luna posije ji v mrtvi obraz
otroček obrne se…vzame ga čas
otroček zacmiha, zajoka na glas.
Roké se ne bodo več k njemu razprle,
oči so se njene za večno zaprle.
Samota postlala na mahu mu bo -
Zapri oči, dete, in spavaj sladkó …
res dete je tam ob truplu zaspalo
utrujeno hlipanje se je predalo.
V gozdu globokem vse tiho je, mirno,
le sova skovika grozljivo, predirno.
Osamljena duša se dviga v nebo,
obupana je zapustila telo.
Čeprav tega noče, poti nazaj ni,
pogled na otroka jo veže, boli -
Naj dušico malo vsaj vzamem s seboj!
Poglejte bogovi, je sam fantek moj..
Le pridi, le pridi, že blizu je raj,
nikar ne obračaj se, duša, nazaj.
Za fantka usoda načrt svoj ima -
ne bo mu hudo, pa čeprav boš odšla.
Poglej, tam čez góro živi mladi par:
kuharica je ona in on je mizar.
Na detece čakata nekaj že let,
pa ni prijokalo še zanju na svet.
Ta dva bosta tvojega fantka dobila;
verjemi, lepo mu bo, ne bo mu sila.
Imel bo družino, mater, očeta,
mirnó bodo tekla mu zemeljska leta …
Kako le verjamem, zaupam naj vam?
Glejte, otrok moj še vedno je sam!
Pomagajte mi, vi skrivnostni duhovi,
vile in angeli in vsi bogovi …
Nočem še v vice ne v pekel ne v raj,
prosim, pustite me k njemu nazaj.
Le še enkrát me spustite v telo,
naj sama odpeljem ga tja za goró.
Naj vidim to mater in tega očeta,
ki sina mi bosta redila vsa leta,
ko morala sama bi biti ob njem!
Prosim vas le še tegá - ali smem?
Kdor je prestopil nezemeljsko mejo,
tistega misli nazaj več ne smejo.
Prah ne bo sodil ostrine duha,
ki že od nékdaj usode ravna.
Tvoje telo je le vreča kosti -
če zdaj duša vanj se povrne, zblazni!
Na zemlji minilo že dokaj je let -
že zdavnaj je v grobu tvoj krhki skelet
in sin tvoj že zdavnaj odrasel je mož,
a srečala več ga nikoli ne boš.
Ko duša to sliši, molče popusti;
še vedno dvomeča naprej poleti.
Vdano se dviga v neskončno nebo,
zadnjič ozre se še dol na zemljó.
Krepak mož pred grobom cvetočim stoji,
dolgolaso dekletce za róko drži,
ki nosi cvetove v bakrenih laseh
tako kakor ona jih v davnih je dneh.
Dekletce na grob beli cvet položí
in duša pomirjena svet zapusti.
Nič več ne težijo je zemeljske sile,
ki cvetje venijo na vrhu gomile.
Med živim in mrtvim razklene se zev;
prek nje se odpne večno ljubezni odmev. (KaaT., 0) - Ko sem te spoznala sem mislila da lepšega fanta od tebe na svetu ni.zdaj pa jokam ker me ne ljubiš.sama na tleh s solzami v očeh premišljujem zakaj nemorem biti srečna,ljubila te bom večno alen (mihajela, 0)
- Prosim vrni se.
Vrni se v moj objem.
Želim te nazaj.
To je edino za kar še diham.
Za kar se še trudim.
Edina želja preden končam.
Končam z večnim trpljenjem. (KaaT., 0) - Robiju!
Zakaj si odšel v drugi svet, a obljubi mi, da se boš vrnil spet. Odšel si kot odhajajo poletni časi, vzel si, vzel vse moje, ki zate je bilo in mi v spomin ostalo bo.
Jok ni pomagal, mislili so da lažem, pa saj se bodo še kesali, ko bodo resnico spoznali.
Naj me vse zopet nate spominja, ko zima vrne se, naj se mi razreže srce in obudijo stare rane, ki so se dolgo časa skrivale.
Moja solza zate teče po licu. Solzi se, kot bolečina v srcu. Solze polne v joku, jok na mojem obrazu.
Robi, še vedno mislim na tebe in te imam rada. Počivaj v miru. (Tvoja Milena, 0)
Dodajte nov prispevek v kategorijo Žalostni verzi
Na stran lahko dodate nove, vaše prispevke. Izberite kategorijo in uporabite obrazec na dnu strani.
Dnevno dodamo na stran nove verze, pregovore, vice in ostale prispevke.