Na gozdnem mahu rdečelaska leži, ...

Na gozdnem mahu rdečelaska leži,
če bežno pogledaš, zazdi se, da spi.
A odprte so njene premodre oči
in obraz njen nabran je v gube skrbi.
Ob njej malo dete brezskrbno čeblja,
se zdi, da jo kliče tako: “Mamica…”
in drobne ročice polne cvetlic
steguje do njenih preveč bledih lic.
in spletajo kitke otroške dlani
iz las dolgih, rdečih…Potem se zmrači.
Ko luna posije ji v mrtvi obraz
otroček obrne se…vzame ga čas
otroček zacmiha, zajoka na glas.
Roké se ne bodo več k njemu razprle,
oči so se njene za večno zaprle.
Samota postlala na mahu mu bo -
Zapri oči, dete, in spavaj sladkó …
res dete je tam ob truplu zaspalo
utrujeno hlipanje se je predalo.
V gozdu globokem vse tiho je, mirno,
le sova skovika grozljivo, predirno.
Osamljena duša se dviga v nebo,
obupana je zapustila telo.
Čeprav tega noče, poti nazaj ni,
pogled na otroka jo veže, boli -
Naj dušico malo vsaj vzamem s seboj!
Poglejte bogovi, je sam fantek moj..
Le pridi, le pridi, že blizu je raj,
nikar ne obračaj se, duša, nazaj.
Za fantka usoda načrt svoj ima -
ne bo mu hudo, pa čeprav boš odšla.
Poglej, tam čez góro živi mladi par:
kuharica je ona in on je mizar.
Na detece čakata nekaj že let,
pa ni prijokalo še zanju na svet.
Ta dva bosta tvojega fantka dobila;
verjemi, lepo mu bo, ne bo mu sila.
Imel bo družino, mater, očeta,
mirnó bodo tekla mu zemeljska leta …
Kako le verjamem, zaupam naj vam?
Glejte, otrok moj še vedno je sam!
Pomagajte mi, vi skrivnostni duhovi,
vile in angeli in vsi bogovi …
Nočem še v vice ne v pekel ne v raj,
prosim, pustite me k njemu nazaj.
Le še enkrát me spustite v telo,
naj sama odpeljem ga tja za goró.
Naj vidim to mater in tega očeta,
ki sina mi bosta redila vsa leta,
ko morala sama bi biti ob njem!
Prosim vas le še tegá - ali smem?
Kdor je prestopil nezemeljsko mejo,
tistega misli nazaj več ne smejo.
Prah ne bo sodil ostrine duha,
ki že od nékdaj usode ravna.
Tvoje telo je le vreča kosti -
če zdaj duša vanj se povrne, zblazni!
Na zemlji minilo že dokaj je let -
že zdavnaj je v grobu tvoj krhki skelet
in sin tvoj že zdavnaj odrasel je mož,
a srečala več ga nikoli ne boš.
Ko duša to sliši, molče popusti;
še vedno dvomeča naprej poleti.
Vdano se dviga v neskončno nebo,
zadnjič ozre se še dol na zemljó.
Krepak mož pred grobom cvetočim stoji,
dolgolaso dekletce za róko drži,
ki nosi cvetove v bakrenih laseh
tako kakor ona jih v davnih je dneh.
Dekletce na grob beli cvet položí
in duša pomirjena svet zapusti.
Nič več ne težijo je zemeljske sile,
ki cvetje venijo na vrhu gomile.
Med živim in mrtvim razklene se zev;
prek nje se odpne večno ljubezni odmev. (KaaT.)