Blaž! Sedim pri oknu, strmim...

Blaž.!
Sedim pri oknu, strmim v nebo, s solzami v očeh in z mislijo nate.
Tu se mi ustavi svet, tu se mi ustavi vse.
Ustavi se moj dih, ustavi se pogled.
Zagledam se v zvezdo, ki me spominja na tebe.
Pomislim na vse lepo, tudi tisto, ki zdaj vem, da je bilo zlagano.
Pomislim na trenutke, ko sva bila skupaj.
Lepi trenutki, a sedaj zame boleči.
Vem, res sedaj vem, da tvoje srce bije za drugo, zdaj vem da nisem vredna tebe.
Vem tudi to da sem ostala sama… tebe ni, ne ni te več.
Ni te ob meni.
Sedaj si ob drugi.
Morda so bile lepe besede le laž, a meni so bile takrat najlepše, sedaj pa najbolj boleče.
Takrat je tudi nebo vedelo da te bom izgubila, jokalo je z menoj, a se tega nisem zavedala.
Sedaj ko vem, da te ne bom mogla več objeti, ti povedati da te imam rada, želim, da pozabim kaj pomeni imeti rad.
Če tebe ne smem imeti, drugega ne želim.
Ti si tisti ki si mi pomenil vse.!
Tisti ki si mi sedaj vzel vse.! Pustil si mi le bolečino.
Nekoč ko bom pozabila vse trenutke, tebe pozabile ne bom.
Vedno te bom nosila v mojem srcu pa če prav kot bolečino.
Želim da nikoli ne pozabiš te besede:
RADA TE IMAM, VEDNO TE BOM IMELA. (TiiasiiKa.)