HodiL je po parku gor...

HodiL je po parku gor in doL.
Še pet minut in tu bo, vedno je bila točna… zagLedaL jo je…
“NE MOREM”
Mu je odmevaLo v gLavi “saj jo mogoče še Ljubim?”
NasmehniLa se mu je.
RaheL poLjub ji je pritisniL na hLadne ustnice.
Začudeno ga je pogLedaLa…
tega pri njenm ni biLa vajena…
vedno jo je objeL…
tudi on se je čudiL,
kako je biL Lahko tako hLaden,
ko pa je v njem vse goreLo.
PrijeL jo je za roko in jo posadiL na kLop.
ZačeL je…
rekeL je, da mora končati,
da mu veLiko pomeni,
toda ima rajši fantovsko živLjenje kot njo.
RekeL je, da je pač metuLj, ki leta od cveta do cveta, da se je pri njej malo dLje ustaviL,
toda sedaj ga čaka nova cvetLica.
ČutiL je, kako ji Laže, čutiL je,
da Laže sam sebi, da si noče priznati, da jo Ljubi…
kako bi se mu fantje smejaLi, če bi vedeLi,
da se je resnično zaLjubiL v to maLo dekLico.
Ne, ne, ne Ljubi je, to je privid…
KončaL je.
PogLedaL jo je,toda kar je videL,
mu kot hLadna boLečina spreletava srce.
ZrLa je nekam v daLjavo…
tako čudna, tako hLadna je biLa…
nikoLi je ni videL take…
Ni jokaLa, Le gledaLa je nekam predse. PosLoviL se je…
z roko ji je mršiL Lase, toda z ničemer ni pokazaLa,
da čuti njegovo roko…
odšeL je…
hudo mu je biLo, pomisLiL je,
da bi se vrniL in jo objeL in ji rekeL, da je LagaL
da je ne Ljubi…
toda zmagaL je njegov ponos…
hodiL je brez misLi…pote pa…cviLjenje zavor…
pok pLočevine…
krik…in njegovo ime…
obrniL se je in ni verjeL.
tekeL je kot nor.
PritekeL je do ceste in videL njo…
ki je LežaLa pred avtom,
videL kri ki je kapLjaLa iz njenih prsi…
samo nekaj je biLo v njem, potreba,
da kriči in kričaL je:
“LJUBIM TE! MORAŠ ŽIVETI! NE UMRI.LJUBIM TE!!!”
PadeL je pred njo na koLena
in jo prijeL za roko…
biLa je hLadna…
soLze so mu poLzeLe po Licu…
takrat ga je zadnjič pogLedaLa
in njene včasih tako vroče ustnice so spregovoriLe njegovo ime…
nato so njene veke za vedno prikriLe oči…
gLava ji je udariLa ob tLa…
čutiL je Le še grozno boLečino…
prišLi so njeni starši.
Mati je jokaLa, a oče je Le gLedaL.
VedeL je, da ga vsi obsojajo…da je kriv, to je vedeL.
Kot v sanjah je odšeL.
Takrat je spoznaL, kako močno rad jo ima,
toda biLo je prepozno.
Zopet je zmagaL njegov ponos,
in sedaj bo pLačevaL vse živLjenje.
HoteL je svobodo, hoteL je biti sam in sedaj je ostaL
sam…
ostaLa je Le še trajajoča boLečina,
ki ga ne bo nikdar zapustiLa.
VedeL je tudi to, da mora pLačevati
in pLačevaL bo vse živLjenje in to sam,
čisto sam… (laurchy & tinchii)