Pravijo, da se življenje začne...

Pravijo, da se življenje začne pri štiridesetih – ampak takrat se začnejo tudi bolečine v križu, pešanje vida, revma in čudne navade, vsako stvar povemo istemu človeku po trikrat.
In ne samo to! Najprej začneš pozabljati imena, nato obraze, potem si pozabiš zapeti šlic in na koncu ga pozabiš odpret.
Začneš ugašati luč iz varčnosti in ne iz romantike.
Da si “star”, veš po tem, da te vse boli, če te pa kaj ne boli, je pa zagotovo že odmrlo.
Ne sekiraj se, še vedno imaš tisto, kar si imel pri dvajsetih – samo, da je zdaj povešano! Tolaži se z mislijo, da čas zaceli vse rane – z gubami!
Tvojih štirideset – to je starost za mlade.
Naj te življenje prevzema, uživaj v trenutkih. Shrani jih. Vsakega posebaj.
Za danes in za jutri. (pero)